Ukrajinščina

ukrajinščina
ukrajinščina
українська мова
Izgovarjava	ukrɑˈjɪɲsʲkɑ ˈmɔwɑ
Materni jezik	Ukrajina
Etničnost	Ukrajinci
Št. maternih; govorcev	Materni jezik: 33 milijonov; Drugi jezik: 6 miljonov (2016)
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski vzhodnoslovanski ukrajinščina; ; ; ;
Zgodnejše oblike	starovzhodnoslovanščina
Pisava	cirilica (ukrajinska abeceda); ukrajinska Brailleva pisava
Uradni status
Uradni jezik	Ukrajina; Pridnestrska republika (neprepoznana de facto država);
Priznani manjšinski; jezik	* Moldavija Madžarska; Srbija; Poljska; Romunija; Hrvaška; Slovaška; Bosna in Hercegovina; Češka;
Regulator	Nacionalna akademija znanosti Ukrajine: Inštitut za ukrajinski jezik, Ukrajinski jezikovno-informacijski sklad, Inštitut jezikoslovja O. O. Potebnjaja
Jezikovne oznake
ISO 639-1	uk
ISO 639-2	ukr
ISO 639-3	ukr
Glottolog	ukra1253
Linguasphere	53-AAA-ed < 53-AAA-e; (variacije: 53-AAA-eda do 53-AAA-edq)
	Ukrajinščina in Ukrajinci s sosedi v zgodnjem 20. stoletju.
	Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Ukrajinščina ali ukrajinski jezik (українська мова, ukrajins'ka mova) je uradni jezik Ukrajine, materni jezik približno 33 milijonov ljudem, še 6 milijonom pa drugi jezik.

Posnetek ukrajinskega govora

Večina govorcev ukrajinščine živi v Ukrajini razširjen pa je tudi v Rusiji, Belorusiji, Kazahstanu, Belgiji, pri potomcih ukrajinskih emigrantov v Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in Nemčiji ter v osrednjih in vzhodnih državah Evrope (na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Moldaviji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini), kjer ima status manjšinskega jezika. Ukrajinščina je eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Pridnestrske republike ter nepriznane Republike Krim.

Ukrajinščina je vzhodnoslovanski jezik, ki si deli skupnega prednika z beloruščino ter ruščino - starovzhodnoslovanščino, ki je razpadla sočasno z zatonom Kijevske Rusije in se razvijala v več ločenih vejah na območju Moskovske kneževine ter v Veliki litovski kneževini. V slednji je bila v rabi pisna različica vzhodnoslovanskih govorov, ki je odražala narečne značilnosti zahodnih (poznejših beloruskih) in pozneje tudi jugozahodnih (poznejših ukrajinskih) govorov starovzhodnoslovanščine.^[4] Od 14. stoletja pa vse do sredine 18. stoletja so na območju Ukrajine uporabljali staro ukrajinščino, na koncu 18. stoletja pa se je oblikoval sodobni ukrajinski jezik. Ukrajinščina je bila pod Ruskim imperijem in kasnejšo Sovjetsko zvezo tarča rusifikacije in večjega števila prepovedi rabe in poučevanja v šolah ter vsakdanjem življenju.^[5] Knjižni jezik se je začel oblikovati proti koncu 18. stoletja, še posebej z delom Eneida Ivana Kotljarevskega, pomembno vlogo pri tem pa je imel tudi Taras Ševčenko. Ukrajinščina se zapisuje v ukrajinski cirilici.

Najstarejši ukrajinski spomeniki so pravni akti iz 14. in 15. stoletja, Peresopniški evangelij (Пересопницьке Євангеліє 1556—1561) in Ključ nebeškega kraljestva Gerasima Daniloviča Smotrickega (Ключ царства небесного 1587).

Klasifikacija

Ukrajinski jezik spada k vzhodnoslovanski podskupini slovanskih jezikov.

Čeprav se pogosto pojavljajo primerjave med ukrajinščino in ruščino, je ukrajinščini najbližje beloruščina,^[6] leksikalno pa je bližje poljščini in bolgarščini.^[7] Od 9. do 11. stoletja sta beloruščina in ukrajinščina delno nastajala na skupnem dialektu – zlasti severna ukrajinska narečja so vplivala na pogovorni beloruski jezik. Oba naroda sta v 16. stoletju imela skupen pisni jezik.

Ukrajinščina je tako kot ostali vzhodnoslovanski jeziki fleksiven jezik.

Posebnosti ukrajinščine

Nekatere značilnosti ukrajinskega jezika, po katerih se razlikuje od drugih vzhodnoslovanskih jezikov:

Fonetične posebnosti:

v knjižni ukrajinščini se samoglasniki v nenaglašenih zlogih ne reducirajo (ne spreminjajo kakovosti) v izgovoru. V ukrajinščini torej ni akanja. Obstaja nekaj izjem, kjer je /o/ prešel v /a/ (гарячий 'vroč')
prehod staroruskih /ê/, /o/ in /e/ v zaprtih zlogih, ki so nastali po redukciji polglasnikov, v /i/ (снiг 'sneg', сiль 'sol', нic 'nesel je'; starorusko снҍгъ, соль, неслъ)
v knjižnem jeziku sta se staroruska /i/ in /y/ poenotila v trdi /y/, ki se zapisuje z и: милий [милий] 'prijeten'
soglasniki pred /e/ in /i/ niso mehčani: несли 'nesli', великий 'velik'
/е/ preide v /о/ po šumnikih in po /j/, če jim sledi trdi soglasnik, ne glede na naglasno mesto: чоловíк 'moški, mož', жóна 'soproga', шóстий 'šesti', йогó 'njegov'
prehod /l/ v dvoustnični /w/ v praslovanskih skupinah *TъlT, *TьlT, *TolT in v glagolski priponi -*lъ: вовк 'volk', повний 'poln', жовтий 'rumen', знав 'vedel je'
na koncu besede ni prilikovanja oz. soglasniki ohranijo zvenečnost: дуб [dub] 'hrast', нiж [niž] 'nož', рiг [riɦ] 'rog'
/c′/ je vedno mehek v izglasju (палець 'prst', кiнець 'konec')
podaljšava mehčanega soglasnika [l'], [n'], [t'], [s'], [z'], [č'], [c'], [š'], [ž'] v soglasniškem sklopu z [j]: весілля 'poroka', нiччю 'ponoči'

Oblikoslovne posebnosti:

raba zvalnika oz. vokativa: брáте, сину, сéстро
v nasprotju z ruščino je ohranjena staroruska paradigma samostalnikov srednjega spola tipa тeля (rus. телёнок) 'tele'
ohrani se orodniška končnica -ою, -ею brez krajšanja v -oй, -eй: з водою 'z vodo', із землею 'z zemljo'
dajalniški končnici samostalnikov moškega spola v ednini -oвi, -eвi nista odvisni od osnove: братовi 'bratu', коневi 'konju'
kratke oblike pridevnikov ženskega in srednjega spola v imenovalniku in tožilniku: нова 'nova', нову 'novo', нове 'novo', новi 'novi'
infinitiv z osnovo na -ти: нести 'nesti', носити 'nositi', читати 'brati' in izguba infinitiva na *-či: пекти́ 'peči', могти́ 'moči'
ohranil se je pluskvamperfekt (predpreteklik): купував був 'bil kupoval'
sintetična tvorba prihodnjika: купуватиму 'bom kupoval', битимеш 'boš tepel'
nenaglašena /i/ in /o/ sta na začetku besede izginila (грати 'igrati'), sta se pa pojavila pred soglasniškim sklopom (iржа 'rja')

Nekatere značilnosti ukrajinskega jezika sovpadajo z značilnostmi določenih beloruskih in ruskih narečij, npr. v jugo-zahodnem beloruskem narečju imajo samostalniki ženskega spola ednine v orodniku končnice -ою, -ею (сц’анóю 's steno', з’амл’óю/з’амл’éю 'z zemljo'), prihodnjik tvorijo s pomočjo infinitiva glagolov na яць 'jeti, začeti' (раб’íц’му 'bom delal', раб’íц’м’еш 'boš delal').

Pisava

1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11
А а	Б б	В в	Г г	Ґ ґ	Д д	Е е	Є є	Ж ж	З з	И и
12	13	14	15	16	17	18	19	20	21	22
І і	Ї ї	Й й	К к	Л л	М м	Н н	О о	П п	Р р	С с
23	24	25	26	27	28	29	30	31	32	33
Т т	У у	Ф ф	Х х	Ц ц	Ч ч	Ш ш	Щ щ	Ь ь	Ю ю	Я я

Do 18. stoletja so za pisanje uporabljali klasično cirilsko pisavo, v 16. in 17. stoletju pa vzporedno s to še kozaški kurziv. V 17. stoletju je Peter Mogila poenostavil cirilsko pisavo.

Danes za zapis ukrajinskega jezika uporabljajo prilagojeno cirilico iz 33 črk. Posebnost ukrajinske cirilice v primerjavi z drugimi so črke Ґ, Є in Ї (prvo uporabljajo tudi v beloruski pisavi). Pišejo se po mehčanih soglasnikih. Ї pomeni /ji/ na začetku besede ali zloga.

Skozi zgodovino so za zapis ukrajinščine uporabljali tudi različice latinice. Danes ukrajinska latinica nima enotnih pravil in uradnega statusa, njena uporaba pa je zelo omejena. Določena so le pravila transkripcije iz cirilice v latinico. Razprave o poenotenju in možni uvedbi latinice v ukrajinski pravopis so se začele v Galiciji in Bukovini v letih 1830-1850 ter se nadaljevale leta 1920 v Sovjetski zvezi.

V ukrajinščini se trdi znak piše z apostrofom (з'їзд, 'izvoz'), včasih tudi namesto mehkega znaka (ь), kadar po pravilih ukrajinske fonologije mehčanje ni možno (сім'я, sim'ja, 'družina'). Na poseben način izgovarjajo tudi diftonge ДЖ, ДЗ in ДЗЬ: na stiku pripone in korena se izgovarjajo ločeno (піджарити, pidžaryty, 'peči, pražiti', віджилий, vidžylyj, 'zastarel', підземний, pidzemnyj, 'podzemen', підзирати, pidzyraty, 'opazovati'), če pa se nahajajo znotraj korena besede, se berejo kot en zvok [d͡ʒ], [d͡z] in [d͡z^j] (джерело, džerelo, 'vir, izvir', бджола, bdžola, 'čebela', дзьоб, dz'ob, 'kljun').

Pravila za prečrkovanje v slovenščino

Za prečrkovanje uporabljamo abecedno tabelo (zgoraj). Ukrajinska cirilica ne temelji na fonetičnem principu. Problem pri prečrkovanju so fonemi, za katere v slovenščini nimamo približka. To so и (trdi i, ki se prečrkuje kot y) ter razlikovanje med mehkejšim in tršim g in h.

Domačenje in ustaljena pisave

Pri prečrkovanju z domačenjem se izognemo zapisu za glasove, ki jih slovenščina ne pozna: и - trdi i (y) zamenjamo z i (namesto natančnega prečrkovanja Миколаїв v Mykolajiv kar Mikolajiv); ne ponavljamo soglasnikov (namesto Vynnycja kar Vinica), ne pišemo kh ampak kar h.

V nekaterih primerih za ukrajinska imena uporabljamo uveljavljene eksonime: Kijev, Lvov, Harkov, Černobil, Zaporožje.

Narečja

Ukrajinska narečja se delijo v tri narečne skupine:

severna narečna skupina (північне, поліське наріччя) – ima veliko značilnosti beloruščine, pod vplivom katere se je tudi oblikovala.
jugo-zahodna narečna skupina (південно-західне наріччя) – odlikuje jo vpliv tujih jezikov (poljski, slovaški, madžarski ...). Značilnosti te narečne skupine so vidne v južno-ruskem govoru in v govoru večine potomcev ukrajinskih priseljencev v ZDA, Kanadi in drugih državah.
jugo-vzhodna narečna skupina (південно-східне наріччя) – za razliko od ostalih dveh skupin je najbolj homogena. Je osnova za sodobni ukrajinski knjižni jezik (skupaj z jugo-zahodno narečno skupino). Vpliv te skupine je viden pri ukrajinskih priseljencih v Rusiji, Kazahstanu in Kirgiziji.

V severovzhodnih delih Ukrajine je viden vpliv beloruščine in ruščine. Severna narečja se razlikujejo od knjižnega jezika predvsem v fonetiki (v izgovorjavi in naglasih), jugo-zahodna narečja so fonetično bližje knjižni ukrajinščini. Še najbolj se od knjižnega jezika razlikuje zakarpatsko narečje. Na osnovi karpatskih narečij Slovaške, Poljske, Ukrajine in Madžarske se je oblikoval pokrajinski mikrojezik – rusinščina.

Na vzhodu in jugu Ukrajine ter v osrednjih delih mnogi Ukrajinci govorijo mešanico ukrajinskega in ruskega jezika – suržik (суржик). Za ta jezik je značilna ukrajinska gramatika in fonetika ter mešana rusko-ukrajinska leksika.

Zgodovina jezika

Osnovno hipotezo za izvor ukrajinskega jezika je postavil Aleksej Šahmatov, ki pravi, da je ukrajinščina nastala kot rezultat razpada starovzhodnoslovanščine, verjetno istočasno z ruskim in beloruskim – v 14. in 15. stoletju.

Nekateri jezikoslovci zagovarjajo tezo neodvisnega razvoja jezika, ki izhaja iz dejstva, da je starovzhodnoslovanščina bila izključno knjižni jezik. Tako naj bi bil nastanek ukrajinščine ter ruščine in beloruščine povezan z razpadom praslovanščine.

9.-14. stoletje

Ukrajinski jezik se je razvil iz starovzhodnoslovanščine, ki pa izvira iz praslovanščine (6. stoletje).

Do 14. stoletja na območju starovzhodnoslovaskega jezika ni bilo večjih narečnih razlik. Georgij A. Haburgajev zgodnje vzhodnoslovansko območje deli na dve narečni skupini: jugo-vzhodnoslovansko in severo-vzhodnoslovansko. Od 8. do 11. stoletja je središče južnega dela bilo Podneprovje (Подніпров’я ali Наддніпрянщина), središče severnega dela pa Priilmenje (Приільменська низовина), od koder so se govorci vzhodnoslovanskih govorov razselili po vsem območju bodoče Kijevske Rusije. Govorci južno-vzhodnoslovanskih narečij so zajeli območja današnjega ukrajinskega, beloruskega in jugo-vzhodnega ruskega jezika, govorci severo-vzhodnoslovanskih govorov pa območja severnega dela bodočega ruskega jezika. Tisti čas je za vzhodnoslovansko območje veljala narečna enotnost. V 14. stoletju pride do oblikovanja ločenih vzhodnoslovanskih jezikov, ki je povezano z nastankom Litovske kneževine na zahodu in mongolsko-tatarskimi vpadi.

15.-18. stoletje

Ozemlja današnje Ukrajine in Belorusije so postala del Velike litovske kneževine, kjer se je oblikoval uradovalni jezik,^[a] ki je odražal narečne značilnosti zahodnih (poznejših beloruskih) in jugozahodnih (poznejših ukrajinskih) govorov starovzhodnoslovanščine. Obdobje 15. stoletja je zaznamovalo prepletanje starejših literarnih tradicij in lokalnih dialektnih značilnosti. Cerkev je ohranjala vpliv s staroslovanskimi besedili, ki so služila kot temelj za pisno kulturo, medtem ko so upravne in uradne potrebe spodbujale razvoj nove terminologije in slogovnih prilagoditev.^[4]

Po oblikovanju Republike obeh narodov leta 1569 je na razvoj jezika močno vplivala poljščina. V tistem času se začnejo poskusi nastanka knjižnega jezika na osnovi cerkvenega in s primesjo narečnih govorov. Pojavljajo se prevodi cerkvenih knjig v narodni jezik, ki pa ni zajel vseh. Menili so, da lahko v narodnem jeziku pišejo le interpretacije duhovnih besedil. Nastali so spomeniki, kot so Пересопницьке Євангеліє (Peresopnicki evangelij 1556—1561), Житомирське Євангеліє (Žitomirski evangelij 1571) in Тріо́дь пісна (Postni triod 1627).

Na koncu 16. stoletja se začnejo pojavljati slovnice, v katerih želijo normirati staroukrajinščino. Med njimi je najbolj znana slovnica M. Smotrickega (Ґрамма́тіки Славе́нския пра́вилное Cv́нтаґма 1619), dvojezično cerkvenoslovansko-staroukrajinsko leksikografsko delo Лексис Lavrencija I. Zizanija (1596) ter Лексикон славеноросский Pamva Berinde (1627).

V 17. in 18. stoletju je narečje vse bolj vplivalo na knjižni jezik, zlasti v delih raznih avtorjev. Na koncu 18. stoletja je zaradi priključitve ukrajinskega ozemlja k Ruskem imperiju nad knjižno ukrajinščino nadvladala ruščina. V Ruskem imperiju je bil jezik označen za »malorusko narečje« ter bil sistematično zatiran ter žrtev več prepovedi uporabe v šolah in v javnem življenju.

Od 18. stoletja naprej

Pisni jezik ni sovpadal z ukrajinskim pogovornim jezikom. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje se je na osnovi pogovornega jezika razvil nov ukrajinski knjižni jezik. Prvi avtor, ki je pisal v tem jeziku, je bil Ivan Kotljarevski, ki je na osnovi jugozahodnih narečij oblikoval knjižni jezik. Prav na tem območju se je najprej začela razvijati ukrajinska narodna kultura v prvi polovici 19. stoletja. V povsem lingvističnem smislu se je kodifikaciji knjižnega jezika bolj približal Ivan Nekraševič, ki je skušal ustvariti normo knjižnega jezika na osnovi severnih narečij.

Postopoma je v 19. in začetku 20. stoletja carska oblast začela zatirati in omejevati ukrajinski jezik, ki ga je označevala za »malorusko narečje«. 1804 je bila ukrajinščina prepovedana v šolah. Dosledno in sistematično izkoreninjanje ukrajinskega jezika se je odrazilo v Valuevski okrožnici leta 1863, ki je prepovedala tiskanje knjig v ukrajinskem jeziku, z izjemo leposlovja. Leta 1876 je vlada dopolnila Valuevsko okrožnico z prepovedjo uvoza kakršnih koli knjig v ukrajinščini, ki so jih izdajali v tujini. Leta 1896 je cenzura dovolila izdajo 58% ukrajinskih tekstov. Uredba je obstala v veljavi do leta 1905.

Na območju zahodne Ukrajine so v 19. stoletju vzporedno z oblikovanjem norm knjižnega jezika, poskušali ustvariti umetniški jezik na osnovi cerkvenoslovanske in ruske slovnice s primesjo ukrajinskih in poljskih leksemov. V tem jeziku so izhajali razni časopisi in revije. V letih 1887-1893 ga je v vodilnih rusofilnih publikacijah zamenjala ruščina.

Veliko vlogo pri oblikovanju ukrajinskega knjižnega jezika na prehodu iz 19. v 20. stoletje je imel Ivan Franko, ki je prispeval k oblikovanju skupnih norm ukrajinskega knjižnega jezika.

V 20. in 30. letih 20. stoletja je med zgodnjo sovjetsko politiko korenizacije ukrajinski jezik dosegel velik razvoj. Leta 1921 je bil na Ukrajinski znanstveni akademiji ustanovljen Inštitut ukrajinskega znanstvenega jezika. Oblikovali so katedro za ukrajinski jezik. Izdan je bil rusko-ukrajinski slovar (1924-1933) in razni učbeniki ukrajinskega jezika. Z zatiranjem in poboji intelektualcev, ki se je poimenovalo usmrčena renesansa, pod Josifom Stalinom se je obdobje preporoda končalo, vrnila se je agresivna politika rusifikacije.

Sodobni knjižni jezik

Nastal je na osnovi srednjepodneprovskih govorov jugo-vzhodne narečne skupine. Knjižni jezik so normirali Kotljarevski in njegovi nasledniki: Jevgenij P. Grebenko in Lev I. Borovikovski na osnovi poltavskega narečja, Kvitka G. Fjodorovič na osnovi sloboždanskih narečij. Oče sodobnega ukrajinskega knjižnega jezika naj bi bil Taras Ševčenko, ki je uporabil narečje južnih Kijevcev. V knjižni jezik so vključene tudi značilnosti drugih jugo-vzhodnih narečij, v manjši meri tudi severnih in jugozahodnih.

Jezikovne značilnosti

Fonetika

Ukrajinščina pozna 48 fonemov:

6 samoglasniških: /ɑ/ — а, /ɛ/ — е, /i/ — і, /u/ — у, /ɔ/ — о, /y/ — и;
32 soglasniških: /m/ — м, /n/ — н, /nʲ/— нь, /b/ — б, /d/ — д, /d͡z/ — дз, /d͡zʲ/ — дзь, /d͡ʒ/ — дж, /dʲ/ — дь, /ɡ/ — ґ, /p/ — п, /t/ — т, /t͡s/ — ц, /t͡sʲ/ — ць, /t͡ʃ/ — ч, /tʲ/ — ть, /k/ — к, /w/ —в, /j/ — й, /ɦ/ — г, /z/ — з, /zʲ/ — зь, /ʒ/ — ж, /f/ — ф, /s/ — с, /sʲ/ — сь, /ʃ/ — ш, /x/ — х, /l/ — л, /lʲ/ — ль, /rʲ/ — рь, /r/ — р
10 mehkih diftongov: /ɲː/ — нн, /ɟː/ — дд, /cː/ — тт, /ʎː/ — лл, /t͡sʲː/ — цц, /zʲː/ — зз, /sʲː/ — сс, /t͡ʃʲː/ — чч, /ʒʲː/ — жж, /ʃʲː/ — шш

Samoglasniki

Ukrajinščina pozna 6 samoglasnikov: /ɑ/ — a, /ɛ/ — e, /i/— i, /u/ — y, /ɔ/ — o, /y/ — и.

Ukrajinski samoglasniki se v knjižnem jeziku izgovarjajo izrazito in dosledno tako v naglašenem položaju kot v nenaglašenem. V slednjem se izgovarjajo nekoliko krajše in posledično bolj kakovostno, kar je vidno pri samoglasnikih s podobnimi artikulacijskimi značilnostmi. V ukrajinščini ni kratkih reduciranih samoglasnikov, le v pogovornem jeziku je možna delna redukcija nenaglašenih samoglasnikov in njihovo približevanje drug k drugemu.

Združitev /j/ s samoglasnikom izražajo posebne črke я, є, ї, ю (яблуко 'jabolko', юний 'mlad', п'єса 'igra, drama', їдкий 'jedek'). Z dvema črkama pišejo йо in v nekaterih narečjih йи.

Soglasniki

Večina ukrajinskih soglasnikov ima tri kategorije: trd, mehčan (palataliziran) in dolg soglasnik (л, л^й, лл або н, н^й, нн.). V pisavi se te kategorije odražajo s posebnim znakom za mehkost (-ь) in trdost (apostrof), dolžino soglasnika pa zapišemo z zaporedjem dveh istih črk. Glasova [d͡z] – дз in [d͡ʒ] – дж nimata posebnih črk, oba se pišeta z dvema črkama.

V ukrajinščini je veliko dolgih soglasniških glasov, ki realizirajo dve enaki soglasniški črki.

/nʲ/	знання 'znanje'	[znɑˈɲːɑ]	[знан':а́]
/dʲ/	суддя 'sodnik'	[suˈɟːɑ]	[суд':а́]
/tʲ/	життя 'življenje'	[ʒɪ̞ˈcːɑ]	[жи^ет':а́]
/lʲ/	зілля 'napoj'	[ˈzʲiʎːɑ]	[з'і́л':а]
/t͡sʲ/	міццю 'nad utrdbo'	[ˈmʲit͡sʲːu]	[м'і́ц':у]
/zʲ/	мотуззя 'vrv'	[moˈtuzʲːɑ]	[мо^уту́з':а]
/sʲ/	колосся 'klas'	[kɔˈlɔsʲːɑ]	[коло́с':а]
/t͡ʃ/	обличчя 'obraz'	[ɔˈblɪt͡ʃʲːɑ]	[обли́ч’:а]
/ʒ/	збіжжя 'zrno'	[ˈzbʲiʒʲːɑ]	[зб'і́ж’:а]
/ʃ/	затишшя 'zatišje'	[zɑˈtɪʃʲːɑ]	[зати́ш’:а]

V nekaterih jugo-vzhodnih narečjih je /rʲ/ asimiliral sledeči /j/ in tvoril dolg mehek [rʲː], npr. пірря [ˈpirʲːɐ] [п'і́р':а], knjižno пір’я [ˈpirjɐ] [п'і́рйа] 'perje'. Besed s črko ґ [g] je zelo malo (ґанок 'balkon', ґудзик 'gumb'). V nekaterih starejših besedilih črka г označuje tako h kot g.

Morfologija

Samostalnik

Samostalniki se v ukrajinščini sklanjajo v sedmih sklonih: imenovalniku (називний), rodilniku (родовий), dajalniku (давальний), tožilniku (знахідний), orodniku (орудний), mestniku (місцевий) in zvalniku (кличний).

Delijo se v štiri sklanjatvene vzorce:

1. sklanjatev – samostalniki moškega spola z osnovo na soglasnik in samostalniki srednjega spola s končnicami imenovalnika ednine -о, -е, -я (брат ‛brat’, гай ‛gaj’, село ‛vas’, поле ‛polje’, знання 'znanje').

Sklon	ednina					množina
Imen.	брат	гай	село	поле	знання	брати	гаї	села	поля	знання
Rod.	брата	гаю	села	поля	знання	братiв	гаїв	сiл	полiв	знаннь
Daj.	братови	гаєви	селу	полю	знанню	братaм	гаям	селам	полям	знанням
Tož.	= rod.	= imen.				= rod.	= imen.
Orod.	братом	гаєм	селом	полем	знанням	братaми	гаями	селами	полями	знаннями
Mest.	братови	гаю	селi	полi	знаннi	братaх	гаях	селах	полях	знаннях
Zval.	брате	гаю	= imen.

2. sklanjatev – samostalniki ženskega in moškega spola s končnicami v imen. ed. -а, -я (сестра ‛sestra’, межа ‛meja’, надiя ‛upanje’.

Sklon.	ednina			množina
Imen.	сестра	межа	надiя	сестри	межi	надiї
Rod.	сестри	межi	надiї	сестрeр	меж	надiй
Daj.	сестрi	межi	надiї	сестрaм	межaм	надiям
Tož.	сестру	межу	надiю	= rod.	= imen.
Orod.	сестрoю	межею	надiєю	сестрaми	межaми	надiями
Mest.	сестрi	межi	надiї	сестрaх	межaх	надiях
Zval.	сестрo	межe	надiє	= imen.

3. sklanjatev – samostalniki ženskega spola z osnovo na soglasnik (подорож ‛potovanje’, вiсть ‛novica’ in samostalnik мати 'mati'.

Sklon	ednina		množina
Imen.	подорож	вiсть	подорожi	вiстi
Rod.	подорожi	вiстi	подорожeй	вiстeй
Daj.	подорожi	вiстi	подорожaм	вiстям
Tož.	= imen.
Orod.	подорiжжю	вiстю	подорожaми	вiстями
Mest.	подорожi	вiстi	подорожaх	вiстях
Zval.	подорожe	вiстe	подорожi	вiстi

4. sklanjatev – samostalniki srednjega spola s končnicami -а, -я v imenovalniku ednine in s priponami -ат-, -ен-, -ят- v odvisnih sklonih (iм’я ‛ime’, лоша ‛žrebe’).

Sklon	ednina		množina
Imen.	iм’я	лоша	iмена	лошата
Rod.	iменi	лошати	iмен	лошат
Daj.	iменi	лошатi	iменам	лошатами
Tož.	= imen.
Orod.	iменем (iм’ям)	лошам	iменами	лошатами
Mest.	iменi	лошатi	iменах	лошатах

Pridevnik

Pridevnik se v ukrajinščini ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu. Po pomenu se pridevniki delijo na kakovostne (якісні) in odnosne/razmerne (відносні), med katere spadajo tudi vrstni ter svojilni pridevniki (присвійні).

Lahko imajo dolgo ali kratko obliko. Kakovostni pridevniki moškega spola se v ednini večinoma uporabljajo v dolgi obliki (тихий вечiр 'tihi večer'). Kratka oblika je značilna za majhno skupino pridevnikov, ki se uporabljajo zlasti v poeziji (ясен мiсяць 'jasen mesec').

V nasprotju z ruščino je za pridevnike ženskega in srednjega spola ednine ter pridevnike vseh spolov množine v imenovalniških in tožilniških oblikah značilen izpad intervokala -/j/ in zlitje samoglasnikov (ukr. бiла rus. белая 'bela', ukr. бiле rus. белое 'belo', ukr. бiлi rus. белые 'beli, bele').

Svojilni pridevniki se tvorijo iz živih samostalnikov z dodajanjem pripon -ов (-ев, -ів), -ин (-ін, -їн), -ач (-яч): батькiв заповiт 'očetova oporoka', сестрин зошит 'sestrin zvezek'.

Kakovostni pridevniki se stopnjujejo tako na analitični kot sintetični način.

Primernik (вищий ступінь) se tvori s priponami -іш, -ш: сильний 'močen' — сильніший 'močnejši'; довгий 'dolg' — довший 'daljši'. Včasih pri tvorjenju pride do izpada -к-, -ок-, -ек- v osnovi: тонкий 'tanek' — тонший 'tanjši'; глибокий 'globok' — глибший 'globlji'. Pogosto se v osnovi asimilira soglasnik, ki stoji pred pripono: високий 'visok' — вищий 'višji'; дорогий 'drag' — дорожчий 'dražji'. Po analitičnem načinu primernik tvorimo tako, da osnovniku dodamo besedo більш 'bolj', менш 'manj': яскравий 'jasen, barvit'— більш яскравий 'bolj jasen/bolj barvit', швидкий 'hiter' — менш швидкий 'manj hiter'.

Presežnik (найвищий ступінь) se tvori z dodajanjem predpone най- 'naj-': сильніший 'močnejši'— найсильніший 'najmočnejši, червоніший — найчервонiший (rdeč – v sln. le po analitičnem načinu – bolj rdeč – najbolj rdeč). Presežnik je lahko okrepljen s pomočjo členkov як- 'kot, kakor' in що- 'kaj': якнайсильніший, щонайсильніший (v sln. mogoče le s predpono naj- 'najmočnejši'). Po analitičnemu načinu primerniku pridevnika le še dodamo predpono naj-, tako dobimo besedi найбільш 'najbolj', найменш 'najmanj': найбiльш сильний 'najbolj močen', найменш сильний 'najmanj močen'.

Glagol

Glagolu lahko določimo kategorijo vida, naklona, časa, osebe, števila, načina in spola (v pretekliku). Ukrajinščina pozna dve osnovni spregatvi glagolov. Prva ima glagolsko pripono -е-, -є- (tretja oseba množine ima pripono -у-, -ю), druga pa -и-, -ї- (v tretji osebi množine -а-, -я-). Izjeme so дати 'dati', бути 'biti', їсти 'jesti', *вісти 'povedati', ki so atematski glagoli.

Oseba	1. spregatev		2. spregatev		atematski glagoli
	gl. pripona -е		gl. pripona -и		atematski glagoli
	ed.	mn.	ed.	mn.	ed.	mn.	ed.	mn.
1. os.	веду	ведемо	кричу	кричимо	їм	їмо	дам	дамо
2. os.	ведеш	ведете	кричиш	кричите	їси	їсте	даси	дасте
3. os.	веде	ведуть	кричить	кричать	їсть	їдять	дасть	дадуть

Glagolski čas

V ukrajinščini razlikujejo štiri glagolske čase: sedanjik (теперішній час), ki ga tvorijo le nedovršni glagoli: читає 'berem'; preteklik (минулий час): читав 'bral je', читала 'brala je'; predpreteklik (давноминулий час): читав був 'je bil bral', читала була 'je bila brala'; prihodnjik (майбутній час): прочитає 'prebral bom', буде читати, читатиме 'bral bom'). V sedanjiku in prihodnjiku se glagoli spregajo glede na osebo in število, v pretekliku in predpretekliku le glede na število, v ednini pa še glede na osebo.

Prihodnjik se tvori na dva načina: analitično in sintetično. Nedovršni glagoli tvorijo prihodnjik na oba načina. Zloženo oz. analitično z glagolom biti in nedoločnikom (бути 'biti': буду писати 'bom pisal') ter nezloženo oz. sintetično z zlitjem nedočnika z oblikami starega pomožnega glagola яти 'začeti, jeti; vzeti' (иму, имешь): писатиму (< писати иму). Dovršni glagoli tvorijo le prost prihodnjik: напишу 'napisal bom'. Z odtenkom modalnosti se uporabljajo analitične oblike z glagolom маю 'imam': що маю робити 'kaj moram narediti'.

Preteklik se v ukrajinščini tvori s priponami -в-/-л- in končnicami spolov -ø, -а, -о, -и (написав 'napisal', написала 'napisala', написалo 'napisalo', написали 'napisali'). Pri tvorjenju preteklika pride v osnovi glagolov do spremembe е — i: нес-ти 'nesti' — нiс nesel je'.

Predpreteklik se tvori analitično s pretekliškimi oblikami glagola in s preteklikom pomožnega glagola бути 'biti' (був вів 'je bil vodil', було вело 'je bilo vodilo', була вела 'je bila vodila', були вели 'so bili vodili').

Besedišče

Osnovno besedišče ukrajinščine sestavljajo besede slovanskega (земля 'zemlja', голова 'glava', син 'sin', лiто 'poletje', риба 'riba', бджола 'čebela') in vzhodnoslovanskega izvora (сiм’я 'družina', бiлка 'veverica' собака 'pes', сорок 'štirideset', дев’яносто 'devetdeset'). Pri tem so nekatere besede vzhodnoslovanskega izvora spremenile svoj pomen v primerjavi z beloruščino in ruščino (ukr. чоловiк 'soprog, mož, moški' – ru. человек, blr. чалавек — ukr. людина 'človek').

Po leksikalni sestavi je ukrajinščini najbližje beloruščina, saj sta oba jezika bila pod močnim vplivom poljščine (v 15. stoletju je ozemlja današnje Ukrajine in Belorusije zasedla Republika obeh narodov). Blizu ukrajinščini so poleg beloruščine in poljščine (ukr. дякую, pl. dziękuję, 'hvala'; ukr. час, pl. czas 'čas') tudi slovaščina, češčina, bolgarščina in slovenščina. Veliko besed je ukrajinščina prevzela tudi iz grščine (левада 'travnik'), latinščine (iндукцiя 'indukcija'), ruščine (завод 'tovarna', гучномовець 'zvočnik'), turkovskih jezikov (гарбуз 'buča), nemščine (дах 'streha') in iz angleščine (danes najbolj razširjeno prevzemanje večinoma pri mladih in v mednarodni komunikaciji, kjer je angleščina zamenjala ruščino; мiтинг 'sestanek', трамвай 'tramvaj').

Od 18. do 20. stoletja so besede iz zahodnoevropskih jezikov v ukrajinščino prihajale preko ruščine (v vzhodnem delu Ukrajine) in poljščine (v Galiciji) ali pa so jih ukrajinske kulturne osebnosti prinesle direktno iz teh jezikov.

Opombe

↑ Tedanji pisarji so ta jezik imenovali рус(ь)кий язык (ruskij jazik), рус(ь)ка(я) мова (ruskaja mova) ali проста(я) мова (prostaja mova). V 19. stoletju so ruski slavisti in filologi ta jezik imenovali западнорусский язык (zapadnoruskij jazik), med obdobjem Sovjetske zveze pa so uporabljali termin stara beloruščina (старабеларуская мова). V današnji ukrajinistiki se včasih uporablja izraz stara ukrajinščina (староукраїнська мова). V latinskih virih se uporablja lingua ruthenica, oz. lingua ruthena, ki se je uveljavil tudi v angleščini in nemščini.

Sklici

↑ »Ethnologue: Languages of the World«.
↑ ^2,0 ^2,1 ^2,2 ^2,3 ^2,4 ^2,5 »List of declarations made with respect to treaty No. 148 (Status as of: 21/9/2011)«. Council of Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. maja 2012. Pridobljeno 22. maja 2012.
↑ »National Minorities Policy of the Government of the Czech Republic«. Vlada.cz. Pridobljeno 22. maja 2012.
↑ ^4,0 ^4,1 Moser, Michael (21. februar 2020). »Middle Ruthenian«. referenceworks. Pridobljeno 12. februarja 2025.
↑ Eternal Russia: Yeltsin, Gorbachev, and the Mirage of Democracy by Jonathan Steele, Harvard University Press, 1988, ISBN 978-0-674-26837-1 (p. 217)
↑ Alexander M. Schenker. 1993. "Proto-Slavonic", The Slavonic Languages. (Routledge). pp. 60–121. p. 60: "[The] distinction between dialect and language being blurred, there can be no unanimity on this issue in all instances..." C.F. Voegelin and F.M. Voegelin. 1977. Classification and Index of the World's Languages (Elsevier). p. 311, "In terms of immediate mutual intelligibility, the East Slavic zone is a single language." Bernard Comrie. 1981. The Languages of the Soviet Union (Cambridge). pp. 145–146: "The three East Slavonic languages are very close to one another, with very high rates of mutual intelligibility...The separation of Russian, Ukrainian, and Belorussian as distinct languages is relatively recent...Many Ukrainians in fact speak a mixture of Ukrainian and Russian, finding it difficult to keep the two languages apart..." The Swedish linguist Alfred Jensen wrote in 1916 that the difference between the Russian and Ukrainian languages was significant and that it could be compared to the difference between Swedish and Danish. Jensen, Alfred. Slaverna och världskriget. Reseminnen och intryck från Karpaterna till Balkan 1915–16.. Albert Bonniers förlag, Stockholm, 1916, p. 145.
↑ K. Tyshchenko (1999), Metatheory of Linguistics (published in Ukrainian), cited in Elms, Teresa (4. marec 2008). »Lexical Distance Among the Languages of Europe«. Etymologikon (v English). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2017. [graph] lexical distance Ukrainian-Polish: 26–35, Ukrainian-Bulgarian: 26–35, (...) 36–50{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Viri

Stefan M. Pugh, Ian Press: Ukrainian: A Comprehensive Grammar . Routledge, New York 2005. (Str. 1, 4-5, 7-8, 20-21).
УКРАИНСКИЙ ЯЗЫК. Универсальная научно-популярная энциклопедия Кругосвет. Dost. 12. 04. 2019.
М. А. Жовтобрюх, А. М. Молдован. »Украинский язык.« Языки мира: Славянские языки. Ur. А. М. Молдован, С. С. Скорвид, А. А. Кибрик, Н. В. Рогова, Е. И. Якушкина, А. Ф. Журавлев, С. М. Толстая. РАН. Институт языкознания, Москва 2005. (Str. 513-514, 530-532, 534-535, 540-541).
Ethnologue: Languages of the World. Twenty-second edition. Dost. 17. 05. 2019.

Zunanje povezave

Spletni tečaj ukrajinščine Arhivirano 2009-04-29 na Wayback Machine., ki ga je pripravila Univerza v Kijevu (v angleščini)

[8] Tedanji pisarji so ta jezik imenovali рус(ь)кий язык (ruskij jazik), рус(ь)ка(я) мова (ruskaja mova) ali проста(я) мова (prostaja mova). V 19. stoletju so ruski slavisti in filologi ta jezik imenovali западнорусский язык (zapadnoruskij jazik), med obdobjem Sovjetske zveze pa so uporabljali termin stara beloruščina (старабеларуская мова). V današnji ukrajinistiki se včasih uporablja izraz stara ukrajinščina (староукраїнська мова). V latinskih virih se uporablja lingua ruthenica, oz. lingua ruthena, ki se je uveljavil tudi v angleščini in nemščini.

[1] »Ethnologue: Languages of the World«.

[treaty-2] 2,0 ^2,1 ^2,2 ^2,3 ^2,4 ^2,5 »List of declarations made with respect to treaty No. 148 (Status as of: 21/9/2011)«. Council of Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. maja 2012. Pridobljeno 22. maja 2012.

[languages-3] »National Minorities Policy of the Government of the Czech Republic«. Vlada.cz. Pridobljeno 22. maja 2012.

[l420-4] 4,0 ^4,1 Moser, Michael (21. februar 2020). »Middle Ruthenian«. referenceworks. Pridobljeno 12. februarja 2025.

[schools-5] Eternal Russia: Yeltsin, Gorbachev, and the Mirage of Democracy by Jonathan Steele, Harvard University Press, 1988, ISBN 978-0-674-26837-1 (p. 217)

[classification145-6] Alexander M. Schenker. 1993. "Proto-Slavonic", The Slavonic Languages. (Routledge). pp. 60–121. p. 60: "[The] distinction between dialect and language being blurred, there can be no unanimity on this issue in all instances..." C.F. Voegelin and F.M. Voegelin. 1977. Classification and Index of the World's Languages (Elsevier). p. 311, "In terms of immediate mutual intelligibility, the East Slavic zone is a single language." Bernard Comrie. 1981. The Languages of the Soviet Union (Cambridge). pp. 145–146: "The three East Slavonic languages are very close to one another, with very high rates of mutual intelligibility...The separation of Russian, Ukrainian, and Belorussian as distinct languages is relatively recent...Many Ukrainians in fact speak a mixture of Ukrainian and Russian, finding it difficult to keep the two languages apart..." The Swedish linguist Alfred Jensen wrote in 1916 that the difference between the Russian and Ukrainian languages was significant and that it could be compared to the difference between Swedish and Danish. Jensen, Alfred. Slaverna och världskriget. Reseminnen och intryck från Karpaterna till Balkan 1915–16.. Albert Bonniers förlag, Stockholm, 1916, p. 145.

[7] K. Tyshchenko (1999), Metatheory of Linguistics (published in Ukrainian), cited in Elms, Teresa (4. marec 2008). »Lexical Distance Among the Languages of Europe«. Etymologikon (v English). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2017. [graph] lexical distance Ukrainian-Polish: 26–35, Ukrainian-Bulgarian: 26–35, (...) 36–50{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[a]

Normativna kontrola
Narodne knjižnice	Francija (data) Ukrajina Nemčija Izrael ZDA Japonska Češka republika
Drugo	Internet Encyclopedia of Ukraine